Bek u realnost

Z Anjo je blo extra na morju.Vsak dan je bil pester.Skupaj sva uživali, kot sestri sva bli.Namakali najine riti na počitnicah u morje, zvečer se zabavali v mestu, posneli svoj "film" in dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabila..Skupaj sva bili na koncertu.Pa ne kateremkoli, koncertu Lennya Kravitza. Po pravici, jst celotne zgodbe ne morem dojemati.Niti to, da sem bila na morju (na začetku je vse kazalo, da ne bom šla) kaj pa šele, da sem bila na takšnem koncertu..In smo prišli do bistva.

Pol osem.Hiteli smo proti glavnem vhodu v velikih pričakovanjih, koncert se bo kmalu začel.Vau! Bila sem vznemirjena..Zeeeloo vznemirjena.Nemir je samo naraščal. Kaj kmalu sem se znašla pri "varnostniku", moja vstopnica pa v njegovih rokah, ko je odtrgal tisti del in me spustil na parkirišče.Anja je bila takoj za menoj, jst pa sem stala -z sedaj nič več veljavno vstopnico- in gledala v oder.Spreletel me je čuden občutek.
Le kako mora biti, ko stojiš na tako mogočnem odru, gledaš ljudi, tiste obrise ljudi, ker jih niti dobro ne vidiš, saj so v tem primeru tako majhni..Ti pa s svojim bendom pod reflektorji prepevaš svoje pesmi..V tebe zre nešteto oči, ljudi..V našem primeru 10000.
To more biti super..Le, da ti v tem primeru te fani, te ljudje vzamejo vse.Vzamejo tvoje življenje. Uglaunem..Poiskali sva dokaj mirno, z dobrim razgledom mesto.Na kamnitih tribunah, ki so se vzpenjale nad parkiriščem..No, v tem primeru, 6.8, ni bilo samo parkirišče z polno prahu, peska in avtomobili. Udobno, kolikor se je dalo, sva se namestili na tako imenovane tribune, še vedno nemirni, ker so nas ločevali le še dve uri do velikega dogodka..Predskupine. Ko sem še vedno zrla v oder in se obračala po prizorišču sem slišala Anjo, ki je "cvilila", da je žejna.Odšle smo, najprej po majico Lennya, ki me je v trenutku osvojila.Čeprav sem bila v dilemi saj je bila, naj povej, dražja od vstopnice same. Torej, prišli sva nazaj in sedli na tribuno.Še nekaj časa sva klepetali o tem in onem, ura pa se je neusmiljeno premikala naprej in ko se je premaknila do pol desete, sem sama bila še bolj nemirna.Zdaj bo zdaj, vsak čas.Ampak ne.O predskupini ne duha, niti sluha.In glej ga zlomka, ura pol enajstih mi pa smo še kar čakali na tiste France in Lojzke (TBF so se imenovali), da se prikažejo.Nakar pride gor ena baba in reče, da se je Lenny zataknu na meji. Eno in pol urno čakanje za tiste, ki so prišli op pol desetih.Me z Anjo pa smo tam sedele že od pol osme.Ljudje so še kar napolnjevali parkirišče in se gnetli v že nastali množici.In glej, vrata ograje so se zaprla, luči na odru so se ugasnile, ljudje, nestrpni ljudje v množici pa ponoreli.. Zaslišali so se akordi kitare..In, ja!Končno težko pričakovana predskupina.Refletorji so se prižgali in se končno usmerili v nastopajoče..O MY GOD!Človek oblečen v oprijete temne kavbojke, šulne s petko v kaboy stylu, črn oprijet telovnik z črno kravato...Zvijal se je s kitaro v roki v ritmu glasbe in...Začel peti..Temna polt...TEMNA POLT?! Pa saj to je LENNY!!!Vse kar sem spravla iz sebe je blo "wuuu & aaaa & to je on, to je on!"Prva je bila Bring it on.Nekaj starejših, ne iz najnovejšega albuma..Glasba je bila glasna, zapolnila je Jazine, Zadar.Množica ljudi je ponorela v soju pravtako norih luči.Drli smo se, kričali kot zverine, noreli, plesali, ploskali, peli Lennyeve texte..Nekateri pod določenimi substancami, drugi trezni..Lenny je naredil žur in sem prepričana, da ga nikoli ne bom pozabila.In open air..Poslušanje live muske, pod milim nebom, pod neštetimi zvezdami..Gledati prav tako nešteto navdušenih ljudi, ki z enakimi gibi izkazujejo svoje počutje...A ura, ura se je neusmiljeno premikala naprej.Prišli smo do vrhunca zabave, koncerta.Tako kot se vse stvari končajo je tudi on zapel še zadnjo, poslovilno pesem..Luči so ugasnile prav tako kot na začetku.S teto sva bili zmenjeni, da se z Anjo ne bova rinili v gužvi..Ko sva tako sedeli in čakali, sva slišali kričanje.Vstala sem in steknla do ograje kot je bilo hitro možno.Srce mi je podivjalo.Prekrit z črnimi brisačami preko glave je Lenny z druge strani ograje prišel k nam.Bil je čisto zraven mene, na drugi strani.Podpisal je en cd in odšel v backstage...Konec..
*se zbudi iz sanj*
Kdaj bom lahko vse zares dojela?!

Use gre nekam...

To leto je čudno.Zares čudno.Svet gre kr nekam.
Lahko bi si vzela par ur samo za črno kroniko, ko prebiram kakšen časopis ali pa obiščem 24ur.
Saj je blo tega tudi prej dost, ampak ne tok pr nas.Zdej je pa sam: Včeraj se je u Slovenijo zgodilo to, predvčerajšnim v Sloveniji tisto.To leto pa se število žrtev samo še veča.(Al mam sam jst tak filing?).Kaj delamo? oz.kaj delajo ceste, hitri avtomobili in tko dalje.In, ko iščem na msnju kakšno osebo, da bi jo kliknla, ima vsa drugi napisano ___________ R.I.P. - in vrtnico, v znak spoštovanja.To je žalostno.Koliko ljudi dandanes sploh umre od naravne smrti? Zelo malo.
Ampak mislim, da to ni ravno tema primerna počitnic.Življenje gre dalje.
"Sava teče dalje, tako kot bo moralo tudi življenje za svojce žrtev," bi rekla voditeljica Tednika.
Jst ostajam mnenja, da je vse tako kot si bo človek naredil.Če ti usoda ne prekriža poti.
Življenje je lepo.Življenje gre dalje.Prehitro, mam občutek.


























Jo slišite? Uživate?