Spet bom začela..Morm :) Zdej sm spet čisto padla u frizerske vode.(slike slabo uplivajo name.) Jst čutim d morm to počet.Čutim, da spadam tam. Briga me kolk letna je šola.Nej bo tri.SO WHAT. Zka nep dobla službe.Zkaj preprosto ne verjamejo v mene. To je prva stvar za katero mam upanje, mam cilje, zaupanje v sebe, neka pričakovanja, vztrajnost, verjamem d lahko uspem. Ne razumem zkaj bi kradejo usodo, moje sanje.MOJE! Zkaj se preprosto ne morejo postavit u kožo otroka, ki ima pač use zgoraj našteto. Morm po tej poti.Morm po svoje sanje, da jih uresničim.
'' …, ko se vsak dan srečujemo z množico informacij dobiva znanje zraven nadarjenosti še toliko večjo težo. Tega pa brez dobrega mentorja, potrpežljivosti in vztrajnosti v frizerstvu ni možno pridobiti,'' meni Mare Filipič. ''Edina popotnica, v profesionalni in dovršen posel, je znanje, katerega je v tem poklicu nujno prevzeti od svojega mentorja, saj je kvaliteta dela in dovršena tehnika popotnica za vsak dan. Obstajajo sicer izjemni samouki, a ti le kratek čas zažarijo …
Frizerstvo je poklic, ki zahteva nenehno dopolnjevanje znanja in tehnik, za katere je pomembno, da jih izvajamo profesionalno, dosledno pa vendar z občutkom. Pomembno pa je tudi zavedanje, da vedno nekje obstaja nekdo, ki zna več in se od njega lahko učimo. Črpamo – in naprej, drugi od nas. Svet zaradi lahkotnosti potovanja postaja manjši, izpopolnjenost in zahtevnost frizerskih oblikovanj pa se sorazmerno s tem povečuje.
Smo torej pripravljeni zdržati tempo?
Če ne, je lažje uživati v preprosti, enostavni naivnosti.''
Božiček ne sme bit raztresen, mora bit zbran. Kdo pravi, da njegovo delo ni težko? :) Pa še tale je dobra. Fantek piše, da bi rad bratca & dobi božičkov odgovor: "pošli mi svojo mamo." :)
Use je okrašeno, vzdušje je (pre)lepo. In jst sm najsrečnejša :)
Kolko novih stvari vidiš, ko greš skozi neko dolgo obdobje..Ko odrineš preteklost stran in se pustiš tokovom prihodnosti.Zanimiva je in nepredvidljiva, ampak meni je všeč. Čeprav me še vedno j**e tale nepravilen svet..Enkrat sm razmišlala zakaj ti današnja družba ne pusti biti to kar si?!Še vedno ne razumem fore ogovarjanja.Kaj imaš ti od tega, če ti grem na živce? Kaj imam od tega jaz?Me boš spremenil?Ne, ne boš me, verjem, da me ne boš.Jst se mam rada takšno kt sm.In to sem jaz.Če sem to jaz, zakaj bi mogel met kako besedo proti meni? Pust me, jebemti!Pust mi živet moj lajf!Pust mi svobodo!In pol nekdo izjavi, da je to krasna oseba..Oseba, ki te ogovarja?M, mogoče za Slovence saj tako ali tako drugega kot ogovarjati ne znajo.Najbolje bi blo, da še naprej živijo v primitivni, preprosti, enostavni naivnosti.(Kot bi reku Mare Filipič...) - V svoji ljubosumnosti.Ker ne znajo mnenja izrazit kot kompliment ampak kritiko (AGRH!!).Kritiko, ki pelje v ljubosumnost. "Moja trava je bolj zelena kot tvoja," Ne, ne prvoščjo drugemu ampak morjo skritizirat.In smo tle.Ne prenesejo dejstva, da je nekdo vesel.Da se nekdo v svoji koži počuti veliko bolje(pa ima praktično manj).In potem morjo izrazit kritiko(ljubosumje), da zbijejo veselje osebi.Da slučajno ne bi bil kdo bolj vesel od njih. A ne bi blo lažje, da drug drugega ŽE ENKRAT začnemo sprejemat takšnega kakoršn je kot, da ga želimo spremeniti? Lahko bi (najprej) sebe začeli spreminjati na bolše.In bi prišli do spoznanja, da so drugi uredu takšni kot so.
BODI SAM SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI V SVETU!! (ne spreminjaj drugih)
aja, sm pozabla, da vi nimate napak in zato morte spreminjat druge, ki jih mamo.
& now the times are changin'..Look at everything that's come and gone..
Smisel življenja je, da se z njim spovpadaš optimistično, da nanj gledaš kot čudež. Da si privoščiš nore stvari in ti je vseeno kaj mislijo drugi. Ker veš, da bo danes srečen dan in jutri morda slab, pa še vseeno veš, da bo pojutrijšnji super. Ker te imajo ljudje radi, zaradi sonca, ki ga nosiš v sebi. Ker oddajaš pozitivno energijo, te imajo radi tudi drugi. In to je začarani krog.
Z Anjo je blo extra na morju.Vsak dan je bil pester.Skupaj sva uživali, kot sestri sva bli.Namakali najine riti na počitnicah u morje, zvečer se zabavali v mestu, posneli svoj "film" in dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabila..Skupaj sva bili na koncertu.Pa ne kateremkoli, koncertu Lennya Kravitza.Po pravici, jst celotne zgodbe ne morem dojemati.Niti to, da sem bila na morju (na začetku je vse kazalo, da ne bom šla) kaj pa šele, da sem bila na takšnem koncertu..In smo prišli do bistva.
Pol osem.Hiteli smo proti glavnem vhodu v velikih pričakovanjih, koncert se bo kmalu začel.Vau!Bila sem vznemirjena..Zeeeloo vznemirjena.Nemir je samo naraščal.Kaj kmalu sem se znašla pri "varnostniku", moja vstopnica pa v njegovih rokah, ko je odtrgal tisti del in me spustil na parkirišče.Anja je bila takoj za menoj, jst pa sem stala -z sedaj nič več veljavno vstopnico- in gledala v oder.Spreletel me je čuden občutek. Le kako mora biti, ko stojiš na tako mogočnem odru, gledaš ljudi, tiste obrise ljudi, ker jih niti dobro ne vidiš, saj so v tem primeru tako majhni..Ti pa s svojim bendom pod reflektorji prepevaš svoje pesmi..V tebe zre nešteto oči, ljudi..V našem primeru 10000. To more biti super..Le, da ti v tem primeru te fani, te ljudje vzamejo vse.Vzamejo tvoje življenje.Uglaunem..Poiskali sva dokaj mirno, z dobrim razgledom mesto.Na kamnitih tribunah, ki so se vzpenjale nad parkiriščem..No, v tem primeru, 6.8, ni bilo samo parkirišče z polno prahu, peska in avtomobili.Udobno, kolikor se je dalo, sva se namestili na tako imenovane tribune, še vedno nemirni, ker so nas ločevali le še dve uri do velikega dogodka..Predskupine.Ko sem še vedno zrla v oder in se obračala po prizorišču sem slišala Anjo, ki je "cvilila", da je žejna.Odšle smo, najprej po majico Lennya, ki me je v trenutku osvojila.Čeprav sem bila v dilemi saj je bila, naj povej, dražja od vstopnice same.Torej, prišli sva nazaj in sedli na tribuno.Še nekaj časa sva klepetali o tem in onem, ura pa se je neusmiljeno premikala naprej in ko se je premaknila do pol desete, sem sama bila še bolj nemirna.Zdaj bo zdaj, vsak čas.Ampak ne.O predskupini ne duha, niti sluha.In glej ga zlomka, ura pol enajstih mi pa smo še kar čakali na tiste France in Lojzke (TBF so se imenovali), da se prikažejo.Nakar pride gor ena baba in reče, da se je Lenny zataknu na meji.Eno in pol urno čakanje za tiste, ki so prišli op pol desetih.Me z Anjo pa smo tam sedele že od pol osme.Ljudje so še kar napolnjevali parkirišče in se gnetli v že nastali množici.In glej, vrata ograje so se zaprla, luči na odru so se ugasnile, ljudje, nestrpni ljudje v množici pa ponoreli..Zaslišali so se akordi kitare..In, ja!Končno težko pričakovana predskupina.Refletorji so se prižgali in se končno usmerili v nastopajoče..O MY GOD!Človek oblečen v oprijete temne kavbojke, šulne s petko v kaboy stylu, črn oprijet telovnik z črno kravato...Zvijal se je s kitaro v roki v ritmu glasbe in...Začel peti..Temna polt...TEMNA POLT?! Pa saj to je LENNY!!!Vse kar sem spravla iz sebe je blo "wuuu & aaaa & to je on, to je on!"Prva je bila Bring it on.Nekaj starejših, ne iz najnovejšega albuma..Glasba je bila glasna, zapolnila je Jazine, Zadar.Množica ljudi je ponorela v soju pravtako norih luči.Drli smo se, kričali kot zverine, noreli, plesali, ploskali, peli Lennyeve texte..Nekateri pod določenimi substancami, drugi trezni..Lenny je naredil žur in sem prepričana, da ga nikoli ne bom pozabila.In open air..Poslušanje live muske, pod milim nebom, pod neštetimi zvezdami..Gledati prav tako nešteto navdušenih ljudi, ki z enakimi gibi izkazujejo svoje počutje...A ura, ura se je neusmiljeno premikala naprej.Prišli smo do vrhunca zabave, koncerta.Tako kot se vse stvari končajo je tudi on zapel še zadnjo, poslovilno pesem..Luči so ugasnile prav tako kot na začetku.S teto sva bili zmenjeni, da se z Anjo ne bova rinili v gužvi..Ko sva tako sedeli in čakali, sva slišali kričanje.Vstala sem in steknla do ograje kot je bilo hitro možno.Srce mi je podivjalo.Prekrit z črnimi brisačami preko glave je Lenny z druge strani ograje prišel k nam.Bil je čisto zraven mene, na drugi strani.Podpisal je en cd in odšel v backstage...Konec.. *se zbudi iz sanj* Kdaj bom lahko vse zares dojela?!
To leto je čudno.Zares čudno.Svet gre kr nekam. Lahko bi si vzela par ur samo za črno kroniko, ko prebiram kakšen časopis ali pa obiščem 24ur. Saj je blo tega tudi prej dost, ampak ne tok pr nas.Zdej je pa sam: Včeraj se je u Slovenijo zgodilo to, predvčerajšnim v Sloveniji tisto.To leto pa se število žrtev samo še veča.(Al mam sam jst tak filing?).Kaj delamo? oz.kaj delajo ceste, hitri avtomobili in tko dalje.In, ko iščem na msnju kakšno osebo, da bi jo kliknla, ima vsa drugi napisano ___________ R.I.P. - in vrtnico, v znak spoštovanja.To je žalostno.Koliko ljudi dandanes sploh umre od naravne smrti? Zelo malo. Ampak mislim, da to ni ravno tema primerna počitnic.Življenje gre dalje. "Sava teče dalje, tako kot bo moralo tudi življenje za svojce žrtev," bi rekla voditeljica Tednika. Jst ostajam mnenja, da je vse tako kot si bo človek naredil.Če ti usoda ne prekriža poti. Življenje je lepo.Življenje gre dalje.Prehitro, mam občutek.
Učeri sm šla (s Sandro) u DŠB in se domou vrnla z ustopnco za Lennyev koncert.. Po pravici ne vem kak bom tam prišla, s kom, niti kdaj ampak samo upam, da bom. Sej ne morm verjet. Fotru ni ostal nič drugega kot, da reče:"Bo treba nekak zrihtat, da bomo takrat u Zadru." Mama pa:"Čestitam". Wihu! ..In zdej lahko samo še ponosno rečem, da 'mam zagotovljeno mesto u Jazinah.
*uživa, sanja in ne more verjet, da bo uživala na takem koncertu* Vedno, ko poslušam to pesem, me oblije kurja polt in imam občutek, da letim..Tok sm (pre)srečna. Letim...I belive i can fly :) I'll be waiting, ja. Pa sm dočakala svoje. Sicer pa mislim, da jočem zarad koncerta (live izvedba & to) in besedila. To je pesem, kateri se lahko čisto prepustim.Do konca.
Rada vas mam, ljubim vas!!!!
Mislim, da bi mogla dodat še en razlog zakaj ljubim življenje. Ker se mi uresničujejo sanje. ;) &..Sara je srečna. Kiss.
Kako naj bi čez eno..ali pa deset let vedela kaj želim, ko pa že zdaj ne vem?Lahko danes še sploh uspe nekdo, ki je izgubljen in ne ve kaj hoče?Če bom še naprej takšna, se bom izgubila v toku, ki teče. Poleg tega se vedno sekiram za popolnoma brezvezne stvari, tiste pomembnejše pa odrivam stran. In ustrajam pri brezveznih stvareh, ki se mi ta trenutek zdijo pomembne.Pa moja prihodnost? Sicer pa, jst se še učim tega kar je prau in kaj narobe.Šele učim se živeti.Ubistvo se bom učila celo življenje. Ko sem že govorila o svoji prihodnosti, useeno hočem narediti nekaj za njo.Obljubila sem si štiri stvari za katere sem eno že prekršila za ostale tri pa ne vem, če jih bom kdaj lahko izpolnila. 1.Strižt se bom šla k enemu dobremu frizerju (Mogoče k Stevu(Stevo Pavlovič).Tole sem se z mamo že dogovorila.Ko zberem dovolj denarja grem u Atlantis.Wihu ;) 2.Dokončala bom frizersko (S to obljubo sem si že malo manj blizu) 3.Naredila bom tečaje pri Stevotu.(Hmmmm...) 4.Ne bom se več sekirala zaradi nepomebnih stvari (&jokala zaradi njega) -prvi dan prekršena. No, morem pa rečt, da mi uspeva eden večjih ciljev.Za to sem res lahko hvaležna vsem prijateljem, ki so mi vedno stali ob strani.Vsem tistim, ki so bili z mano v mojih črnih trenutkih, pa čeprav samo preko msnja.(spet se sprašujem kam je šel ta svet.Koliko svojega časa posvetim internetu..)Posebaj rada bi se zahvalila kolegu, frendu, kakorkoli, ki mi je ob takšnih trenutkih vlival upanje, mi govoril, da je svet lep, da se morem tega zavedati.(mi marsikaj svetoval, povedal novega in me naučil (da se vse zgodi z razlogom)). Sedaj ga tudi jaz vidim takšnega.Pravzaprav je odvisen od mene, odvisen od tega kako si ga bom ustvarila. In potem naj nekdo reče, da so fajn dosežki samo tisti, ki so izraženi z medaljo, pokalom.Jaz nimam take stvari v kateri bi bila zelo uspešna.Ampak mislim, da sem jo našla. In, medrugim, tale dosežek je zelo lep , prav zaradi tega, ker je samo moj.Pa čeprav nisem dobila ne medalje, ne pokala.Šla sem skozi veliko ničkaj lepih trenutkov in dosti truda-pa samo, da sedaj vidim svet lep.Samo? Mogoče. Pa še zdj me primejo trenutki, ko bi najraje pobegnila od fsega skupaj.In kaj bi naredila s tem? No, pa saj pobengem.V svoj svet ;)
Mimogrede, eden izmed Stevotovih sloganov je Ni važno sodelovati, ampak zmagati. Brezveze?Zvišeno? Niti ne.Mislim, da bo le nekdo ki verjame vase, drugi vanga, ima velike upe in pričakovanja danes prišel do cilja.Nekak se mi zdi, kot, da danes uspejo le tisti najboljši. Poleg tega je njegova prva stranka rekla "Hvala in nikoli več," in kje je sedaj? Ima tri svoje salone, ki so v Sloveniji ena najboljših frizerskih hiš. Sicer mu ne mislim delati reklame, hotla sem samo povedat, da ne smete/smemo obupat, medtem, ko delamo stvari, da bi prišli na cilj.In če ne obupaš, si lahko nekega dne tudi ti tisto kar želiš biti.Po poklicu, seveda.Saj so vedno bili vzponi in padci.In bodo. ;)
Ps:Komarja sm ubila (zamišlite si, da je to pomembno in, da se ne sekiram za bzw :D)
1. Ko je poleg tebe v dvigalu samo ena oseba, jo primi za rit in se potem pretvarjaj, da to nisi bil ti 2. Pritisni gumb in se delaj, kot da te je stresla elektrika 3. Pridrži nekaj časa odprta vrata in pojasni, da čakaš na prijatelja. Čez nekaj sekund se začni delati, kot da je nekdo vstopil, zapri vrata in naglas reci: “Dobro, kje si se obiral toliko časa?” 4. Vzemi s sabo fotoaparat in slikaj vse prisotne 5. Delaj se, da si stevard. Prisotnim pojasni postopek v slučaju nevarnosti in jim na koncu zaželi srečno pot 6. Ko se vrata zaprejo, reci prisotnim: “Brez panike prosim, spet se bodo odprla” 7. Tolči z glavo in rokami v steno dvigala in tuli: “Utihnite vsi! Utihnite že enkrat!!!” 8. Simuliraj zvoke eksplozije vsakič ko nekdo pritisne gumb 9. Pači se in bulji v enega od potnikov, potem pa mu daj roko na ramo in mu zarotniško šepni: “Imam nove nogavice” 10. Imitiraj zvoke formule 1 vsakič ko kdo vstopi ali izstopi iz dvigala 11. Usekni se in ponosno pokaži vsem potnikom vsebino robčka, lahko pa tudi ponosno rečeš: “to je moje” 12. Neprestano si žvižgaj melodijo Zdravljice 13. Nasloni se na enega sopotnika in mu reci: “prihaja policija, ampak živega me ne bodo dobili” 14. Namršči se in momljaj: “Moram na WC, nujno moram na WC”. Nato olajšano zavzdihni in reci: “ups…” 15. Zakriči “DRŽI SE!” vsakič ko se dvigalo začne spuščati 16. Vsakič ko se dvigalo ustavi, izusti značilni “DING!” 17. Z roko pometaj nevidne žuželke s sebe in na koncu zavpij: “Na pomoč, požrle me bodo, odstranite jih proč!” 18. Sumničavo povohaj osebo poleg sebe, namršči se in se umakni za korak stran 19. Ko se dvigalo začne vzdigovati, začni skakati in kričati: “Dol! Rekel sem doooooool!!!” 20. Histerično se smej najmanj dvajset sekund in nato začni gledati sopotnike, kot da so oni nenormalni.
ps.če bi pokazal kdo tok solidarnosti pa šel z mano po ustopnco mu bi bla zelo hvaležna. ;) pss.endorfini so še zmer zakon :D
Ja, veliko se govori o tem in ravno to mi je dalo pobudo, da zopet odprem svoj blog in poprimem za tipkovnico. Tale post bi rada napisala v spomin tistim, ki se jim je prigodila ta nesreča na Savi. Vsem njim želim, da bi začeli novo življenje tam, kjer so minulega končali.Da bi v novem svetu imeli vse, kar tukaj niso imeli.Želim, da bi se jim tam izpolnilo vse kar se jim tukaj ni, pa so želeli, da se jim bi.Tisto, pa je bilo na tem svetu premalo časa, da bi lahko izpolnili.Seveda želim tudi, da bi bili tam varni in srečni. Težko je že meni, pa nobenega od njih nisem dobro poznala, le Aleša na daleč, če bi se temu lahko tako reklo.Njega sem nekako..cenila.Bil je poseben fant.Bil je tisto kar drugi niso.In imel je tisto kar drugi nimajo.Bil je slikar, bil umetnik.Bil je odštekan, poseben od posebnih.Točno tako kot so posebni vsi umetniki.Jaz ga pravzaprav poznam samo toliko, kot sem ga videvala, ko je barval stene v gostilni.Marsikaj je naredil na tem svetu.Verjamem, da bo tudi na tistem.In čeprav ga nisem dobro poznala, je bilo grozno slišati:"Veš kdo je še umrl v nesreči.Tisti Aleš, ki me je pred tremi dnevi vprašal, če mu lahko posodimo lestev," so bile mamine besede.Spominim se, ko sem ga pred leti prvič videla kako je bil čisto zavzet za delo.Razmršena rjava frizura, postaven fant.Simpatičen.Tisto kar je izžarevalo od njega pa je bila definitivno njegova drugačnost. Mama je rekla, da je čudovito risal.Tudi ona meni, da je bil izjemen.Mogoče pa ga nekoč spoznam. Nikar ne recite, da to ni možno.Poseben prostor hranim zanga v srcu. "Videl sem jih, kako so kričali in stegovali roke jaz pa sem hotel pomagati a nisem mogel," v joku pripoveduje gospod, ki je bil takrat zraven in je vse videl.Dodaja "Najbrž tega nikoli ne bom pozabil."
Toda kako že pravijo? Da je tako že moralo biti ..Najbrž ima nekdo dober razlog za to.
Življenje je res nepredvidljivo, prehitro minljivo. Zakaj so morali oditi, nas bres poslova zapustiti?
